Kot tudi ostali učenci sem se ob zaključku osmega razreda odločala o priključitvi k MEPI-ju (Mednarodno priznanje za mlade). Predstavitev prejšnje generacije je bila dokaj idealistična, zato se nas je več kot tretjina generacije v naslednjem šolskem letu odločilo za MEPI. Med njimi tudi jaz. Prijavila sem se, da se vključim v nek nov projekt, pridobim nekaj izkušenj … Za MEPI moraš vsaj pol leta obiskovati tri dejavnosti, iz področja prostovoljstva, veščine in športa, a se mi to ni zdel prevelik zalogaj, saj imam poleg šole že tako veliko interesnih dejavnosti. Za področje prostovoljstva sem izbrala pomoč v vrtcu, za veščino pevski zbor, za šport pa karate, ki ga že pet let redno treniram. Za bronasto stopnjo moraš dve dejavnosti izvajati vsaj 15 ur, eno pa 30. Za vse te dejavnosti moraš pisati dnevnik izvajanja in kratek opis dogajanja za vsako uro. Že na prvi uri smo ugotovili, da je pri MEPI-ju ogromno formalnosti, veliko »papirjev«, ki jih je potrebno izpolniti, saj je to organizacija, ki zahteva red in disciplino. Po dveh mesecih je sledil pripravljalni tabor. Preizkusili smo se v pripravi obrokov na plinskih gorilnikih, hoji, imeli pa smo tudi predavanje o Rapalski meji, vozlih, lovstvu in prvi pomoči, kjer smo izvedeli kar nekaj koristnih podatkov. V začetku marca smo se začeli intenzivno pripravljati na odpravi, ki sta si sledili v intervalu 14 dni. Pred odpravami smo preučili načrt poti, ki smo mu kasneje na odpravi sledili. Azimuti, razdalje do točk, nadmorska višina, vzpon in spust do točke so bili fiksni podatki; medtem ko smo predviden čas za hojo, raziskovanje in počitek prilagajali potrebam skupine. Poskusno odpravo smo pričeli pri pokopališču v Gorenji vasi. Pot nas je vodila po delčku Rupnikove linije, mimo kamnoloma, po Žirovskem Vrhu, čez Javorč, od koder smo se spuščali do Žirov. Tam smo prespali pri skakalnicah v nordijskem centru. Naslednje jutro smo nadaljevali čez Breznico in Mrzli vrh, ki je upravičil svoje ime, saj nas je zaradi megle, nizkih temperatur in vetra vse res pošteno zeblo. Kljub temu smo po ovinku mimo Bevkovega vrha uspešno prišli do cilja na Sovodnju.

Napočil je dan za končno odpravo, od katere je odvisno, ali naredimo bronasto stopnjo. Vedeli smo, da je pred nami vroč in sončen vikend, zato smo tokrat več posegali po vodi. Pot smo pričeli v Škofji Loki, preko Sv. Križa, Križne Gore, Planice, Čepulj, Bezovnice in se utaborili pri cerkvi na Sv. Mohorju. Tam smo zvečer zakurili ogenj in pekli hrenovke ter slaščice. Poleg neravnega terena so nas zelo motile mušice in drugi insekti. Je pa bilo to noč topleje kot na prejšnji odpravi, tako da smo se bolj naspali. Zjutraj smo se najprej del poti vrnili po isti poti kot prejšnji dan. »Splezali« smo na Jošta nad Kranjem, kjer smo se malo spočili. Naš zadnji vzpon pa je bila Šmarjetna gora, ki smo jo premagali v največji vročini, okrog pol enih. Cilj naše odprave je bilo parkirišče pod Šmarjetno goro, do katerega smo se dva kilometra spustili po asfaltu. Ko smo prispeli tja, nas je prevzelo veselje in ponos, da nam je s skupnimi močmi uspelo premagati vse ovire.

Gorenjevaški MEPIjevci smo imeli tri skupine. Pred vsako odpravo smo se s skupino posvetovali in stvari razporedili tako, da smo imeli vsi čimbolj enako otežene nahrbtnike. Po poti smo razporejali težo glede na zmožnost in takratno stanje posameznika. MEPI nas je naučil sodelovanja, ohranjanja mirnih živcev, spodbujanja in vztrajanja v težkih pogojih. Na odpravah smo imeli popolno nasprotje vremena. Na poskusni smo bili premočeni od dežja, zelo nas je zeblo, pihal je veter … Na končni je bilo vroče, tako da smo vedno hiteli po sončnih delih poti in se hladili v senčnih gozdovih in zavetjih cerkva. Iz obeh odprav smo prišli izmučeni. Pri fantih je bila največja želja, ko smo se vračali domov, da se dobro najedo, pri nas dekletih pa, da čim hitreje pridemo do tuša.;)

MEPI zgodbo nas je v generaciji začelo 21, več kot tretjina generacije, zaključilo 17, kar je lepa številka.

Tistim, ki se odločate za MEPI polagam na srce, da se odločite SAMI. Ne zato, ker so vam tako rekli starši, ali ker so se zato odločili vaši prijatelji. Iz prve roke lahko povem, da je treba za dosego cilja biti marljiv, dosleden, vztrajen in imeti dovolj kondicije. Prav tako MEPI ni za preveč fine in neprilagodljive ljudi. Za dodatna vprašanja in mnenja vprašajte še ostale mepijevce, da vam povejo iz prve roke.

Za konec bi se ob tej priložnosti rada zahvalila mentoricama Mateji Barbič in  Alenki Jesenko za podporo preko celotnega šolskega leta.

Hana Oblak

(Skupno 10 obiskov, današnjih obiskov 1)