Literarni natečaj po Visoški kroniki

V petek, 29. novembra 2019, je bila v Šubičevi hiši v Poljanah podelitev nagrad za najboljše likovne in literarne prispevke na temo »100 let Visoške kronike – vest na preizkušnji«. Večina nagrajencev je bila iz Osnovne šole Poljane, kjer so se sistematično in poglobljeno pripravljali na natečaj. Nagrajen pa je bil tudi spis učenke naše šole Nine Frelih iz 9. r. Njen spis ima naslov Na nitki vesti. Najboljša literarna in likovna dela si lahko ogledate na razstavi v Šubičevi hiši. Za razpis in izvirne nagrade je poskrbela Občina Gorenja vas – Poljane.

Nina Frelih je napisala takle spis:

Na nitki vesti

Gledala sem gledališko predstavo v poljanskem narečju Visoška kronika. Name je naredila močan vtis, še posebno prizori, ki se ponavljajo. Jobst Schwarzkobler se kot duh vrača v Polikarpovo življenje in mu šepeta: »Pridem pote!« Zakaj mu govori te besede?

Polikarp je naredil največjo možno napako, kar jo je lahko, saj je z dvema prijateljema ukradel denar, namenjen za plače vojakom. Nato je Jošta ubil, ranjenega Lukeža opeharil in si prilastil njuna deleža. Ko ga je Lukež kasneje poiskal, je Polikarp zatajil krajo in zločin, vendar mu je bil kljub temu Lukež hvaležen za prijateljstvo, čeprav je preostanek življenja pri njem preživel kot hlapec.

Polikarp je bil trd in hladen človek in se ni menil za druge, zanimal ga je le denar in to, kako bi poskrbel zase. A vseeno ga je hudo bolelo, ker je spoznal, da je nad sebe in visoško posestvo priklical prekletstvo. Mogoče je slutil, da se bo kazen prenesla na njegove potomce. Bil je tako trd in na začetku brez vesti. Njegova notranja stiska se je navzven kazala v nasilnem vedenju, saj je v hudi jezi lastnemu sinu odsekal prst, ker je vzel zlatnik iz njegove po navadi zaklenjene kletne sobe. Na njegovi nitki vesti se je nabiralo vedno večje in težje breme. Želel je, da nihče ne bi izvedel za dogodke, saj ga je vest tako preganjala. A vseeno je moral povedati otrokom, saj se je tako bal dogodkov, ki so se že zgodili in ki se še bodo dogajali. Bal se je tudi, ker ga ni nehal preganjati Jobstov glas, ki mu je govoril, naj se pazi. A to, da je povedal otrokom, je bila še ena napaka, saj se je slaba vest prenesla še na otroke in celo posestvo na Visokem. Od takrat naprej je ta znani glas govoril obema potomcema, čeprav sta bila nedolžna, in ne le Polikarpu: »Pridem pote!«

Večina ljudi se danes zaveda in jim je žal za dejanja, ki so jih storili na silo ali po nesreči, a ne vsi. Nekateri pobijajo, žalijo, kradejo, goljufajo, lažejo …, a jih ne boli tako močno, saj nimajo občutka za druge, ampak predvsem zase. Na srečo so po navadi kaznovani s kaznijo, ki si jo zaslužijo, marsikdaj pa so kaznovani premalo, kar pomeni, da nadaljujejo z dejanji, ki so jih delali že prej. Vsakogar v življenju je že kdaj pekla vest, saj je vsak naredil kaj slabega nalašč ali pa po nesreči nekaj, kar si težko odpusti.

Meni je bilo najteže, ko sem razbila darilo za sestrico, ker sem bila jezna nanjo. Dokler sem bila jezna, mi ni bilo žal, a ko sem se pomirila, mi je bilo zelo težko. Zaradi tega si kar dolgo nisem mogla odpustiti. Večji kot je greh, ki si ga storil, dlje časa traja in bolj boli.

Marsikdaj, če te peče vest zelo močno, ti drugi odpustijo prej, kot ti sam sebi.

Nina Frelih
Mentorica: Nina Dolenc
OŠ Ivana Tavčarja Gorenja vas

(Skupno 448 obiskov, današnjih obiskov 1)