ABECEDNE FRESKE PTIC MAJE ŠUBIC

ARA – Ta papiga je pri ljudstvih ekvatorialne in tropske Amerike priljubljen simbol ognja in sončne energije, njena živordeča peresa uporabljajo za okras in v obredne namene. Včasih smo jo poznali iz živalskih vrtov in cirkusov, danes jo žal še vedno videvamo po trgovinah z živalmi, čeprav jo je najlepše opazovati v naravi, pa četudi le na televiziji.

a1

BRGLEZ – Brgleza, edino našo ptico, ki lahko pleza z glavo navzdol,  so pri nas včasih imenovali vremenski pogodnik. Iz njegovega vedenja je menda mogoči razbrati kakšno bo skorajšnje vreme. Posebnost njegovih gnezditvenih priprav v izbranem duplu Fran Erjavec opisuje takole: »Brglez ne trpi širokih vrat do svoje hiše, noče, da bi vsak zvezdav kljun gledal, kaj se notri godi. Gre iskat ilovice in z njo zadela vrata, pusti samo ozko luknjo, kakršna je potrebna za njega in za njegovo družico.«

b

CIKOVT –  V okolici Loke temu drozgu pravijo šprahovc, ker pri svojem petju uporablja viže drugih ptic pevk. Zato so mu včasih rekli kar gozdni slavec.

c

ČIGRA – Čigra je gibčnejša sorodnica galeba. Po rogovilastem repu in dolgih perutih, predvsem pa po vragolijah v zraku spominja na lastovko. Sicer pa so ji včasih ne brez razloga rekli ribič, pa tudi mahalka, saj preden strmoglavi v vodo, pogosto utripajoč s perutmi iz zraka opreza za plenom v vodi.

 

cc

DLESK –  Ponekod mu rečejo kar glavač. Erjavec ga imenuje » zavaljeni debeloglavec«. »Posebno telebastega«, pravi, »ga dela nespodobno debeli, kratki in kopičasti kljun, v katerem ima neizmerno veliko moč.« Še bolj kot to, da dela škodo, mu naš znameniti prirodopisni pisatelj zameri to, kako se spravi nad češnjo: »Izlušči samo koščico, jo stre z močnim kljunom, pozoblje jedrce, meso pa vrže proč«.

d

EMU – Kot vsi noji, so tudi avstralski emuji odlični tekači, peruti pa so jim zakrnele. Več vrst teh ptic so evropski priseljenci, ki v Avstraliji niso videli prav nič drugega kot svojo dobičkanosno, na neizmernih prostranstvih pasočo se živino, že iztrebili.

e

FAZAN – Fazana so iz prednje Azije v Evropo zanesli Grki, z Rimljani pa se je razširil po vsem kontinentu. Na vprašanje čemu, nam najbolje odgovori Erjavec, ko pravi, da je »nedopovedljivo dober«. »Tudi pri nas«, pravi, »so jih imele večje graščine, zdaj  (v drugi polovici 19.stol. op. pisca), ko so prišle ob svojo nekdanjo veljavo, pa so večidel opustile tudi drage fazane: posebno, ko je leta 1848  (za časa marčne revolucije, op.pisca) dosti te plemenite živali zdrsnilo po neplemenitih kmetovskih goltancih. V naravi imajo polno sovražnikov, kajti vsem diši pečenka lepega bedaka, ki ga vsaka žival lahko prekane«.

f

 

GALEB –  Čeprav si morskega obrežja ne znamo predstavljati brez galeba, v nobeni kulturi ni zapustil pomembnejših sledov. Morda zato, ker mu je v naravi dodeljena sanitarna vloga. Smetarji pa v nobene kulturi, kljub temu da so neizogibno potrebni, niso posebno čislani.

g

HOACIN –  Hoacin živi v južnoameriškem pragozdu. Njegova posebnost so kremplji na perutih, ki mladičem pomagajo pri plezanju po drevju. Ne smemo namreč pozabiti , da so se peruti pri pticah razvile iz živalskih prednjih nog ali rok po naše. Okostje peruti je podobno okostju naše roke.

h 

IBIS – Ibis je bil v starem Egiptu sveta žival. Upodablja jo bog Tot, bog ustvarjalne besede, zaščitnik astronomov, čarodejev, padarjev in vračev. Zaradi oblike kljuna pa je tudi simbol zdravja. Grški pisec Plinij namreč piše: »S svojim krivim kljunom ibis zaliva tisti del svojega telesa, skozi katerega se znebimo jedi, kot nam ukazuje zdravje.«

i 

JEREBICA – Poljske jerebice največkrat sploh ne opazimo, dokler nam kita teh ptic ne zleti takorekoč izpod nog, da se pošteno prestrašimo. Krščansko izročilo vidi v jerebici simbol skušnjave in pogube. To pa korenini v antični simboliki, kjer naj bi simbolizirala maščevanje. Dedal naj bi pahnil nečaka z vrha Akropole, toda Atena ga je med padanjem spremenila v jerebico. Zato naj bi se ob smrti Dedalovega sina Ikarja, ki je strmoglavil med poskusom letenja, jerebica vedla privoščljivo.

j 

KOLIBRI –  Azteki v Južni Ameriki verjamejo, da se duše mrtvih bojevnikov vračajo na zemljo v obliki kolibrijev. V Kolumbiji  pa kolibrija, ker ga videvajo lebdeti pred cvetom, hrani se namreč z medičino, povezujejo s plodnostjo.

k 

LABOD –  Simbolizira svetlobo in čistost, angelsko stanje. Labodji spev pomeni predvsem ljubezenski spev, spev premagovanja smrti. Najbolj znana je legenda o Ledi. Zeus se je spremenil v laboda, da bi prišel do Lede, ko se je ta spremenila v gos, da bi mu ušla. Zato je labod pri Grkih hermafroditski simbol.

l

MANDARINKA – Je nedvmno naša najbolj pisana raca. Kot že ime pove, izvira s Kitajske. V Evropi  smo jo stoletja gojili kot okrasno raco, danes pa podivjana uspešno gnezdi tudi prosto v naravi.

m

NOJ –  V starem Egiptu je bilo nojevo pero simbol pravičnosti, enakosti in resnice. V naši kulturi ga poznamo kot simbol sprenevedanja, kar izraža nojevsko pregovorno vedenje. Govori se, da naj bi v nevarnosti skril glavo v pesek.

n

OREL – V naši kulturi skorajda ni zgodbe, v kateri orel ne bi spremljal ali predstavljal najvišjih bogov in največjih junakov. Orel je znamenje tako Zevsa kot Kristusa, imperialni emblem tako Cezarja kot Napoleona.

Že antični pisec Silesius je zapisal, da orel brez strahu gleda soncu v obraz. Potemtakem je močan simbol poglobljenega razmišljanja in duhovnega preporoda.

o

PONIREK – Upodobljeni čopasti ponirek je potapljaška ptica, tako zelo prilagojena na življenje v vodi, da ne zna in ne more več hoditi po suhem. Zato pa je toliko spretnejši v svojem elementu. Včasih, ko so še streljali nanj, je veljal za fantomsko tarčo. Lovec je pomeril, ko pa se je zabliskalo iz puške, se je ptica že varno potopila.

p

RUŠEVEC – Ruševcu po zaslugi njegovih navzven ukrivljenih repnih peres rečejo kar škarjevec. Sicer pa ga krasi tudi debela rdečekožnata obrv. Pomlad ga popolnoma omami, z razprtimi in povešenimi perutnicami poje in pleše okoli na rastišču zbranih kur.

r

SINICA –  Slovenska literatura premore znamenito otroškovzgojno pesem Siničja tožba. Saj se spominjate: »Stoji učilna zidana, pred njo je stara jablana« Med poukom prileti sinica na okno in se učitelju pritoži nad početjem učencev, ki so iz objestosti pokončali njen zarod: »Mladiči tam pomrli so, oči svetle zaprli so.« Učitelj

pokara nepridiprave z besedami: »Kdor v gnezdu ptičice lovi, ta v svojem srcu priden ni.«

s

ŠOJA – Za šojo pravi Fran Erjavec, da je naš najbrhkejši vran. Kako dopadljivo je to povedal, mar ne? »Lepo ji pristoji sivordečkasta suknjica iz rahlega perja, še bolj pa ji pristoji črno in belo poškropljena kapa«, še dodaja. Seveda pa je še najbolj izdaja belomodro peresce iz perutke, kakršnega nima nobena druga naša ptica. Plenilska šoja je kot božja šiba, saj ptice pevke sili, da svoje gnezdo kar najbolje skrijejo in tako poskrbijo za varnost svojega zaroda.

ss

TUKAN – O tej ptici pravzaprav ne vemo veliko. Seveda bode v oči njegov nenavadno velik kljun, ki pa ga presenetljivo prav nič ne ovira. Sploh ni težak, kakor je videti, ampak prav nasprotno zelo lahak, a kljub temu zelo trden. V letalski industriji bi ga bili prav veseli. Seveda so Indijanci njegovo živopisno pertje od nekdaj uporabljali za okras. Vendar tukani tega ne plačujejo z življenjem. Z rahlo zastrupljenimi puščicami jih le toliko omamijo, da jih ujamejo in oskubijo, potem pa jih zopet izpustijo.

t

UHARICA – Sova je poleg orla in goloba v naši kulturi tretji najmočnejši simbol iz ptičjega sveta. Sova je bila ptica grške boginje Atene , ki je simbolizirala modrost, ki vlada v temi. Zaradi velikih oči so sovi pripisovali dar jasnovidnosti, kar se je ohranilo vse do današnjih dni.

u

VRANA – Tudi vrana je bila v grški mitologiji posvečena boginji Ateni, medtem ko je bil krokar posvečen bogu Apolonu. V keltski mitologiji je njeno ime istovetno z boginjo vojne. Vrana po svojih umskih sposobnostih ne zaostaja dosti za krokarjem, pa vendar govorimo o krokarju s spoštovanjem, o vrani pa prejkone z zaničevanjem.

v

ZLATOVRANKA –  Svojemu imenu navzlic ne sodi v družino vranov, pač pa je sorodstveno blizu čebelarjem, smrdokavram in vodomcem, torej našim najbolj eksotično obarvanim pticam. Žal pa je ta prelepa ptica zadnje čase povsem izginila iz naših krajev. Še pred petdesetimi leti je bila pogosta ne le Štajerskem in Dolenjskem, ampak tudi na Gorenjskem, denimo na Sorškem polju. Postala je žrtev izginotja svojega plena – velikih žuželk.

z

ŽOLNA – Erjavec ji hudomušno pravi potrkon, ker potrkava po deblu. Njen kljun, pravi, je tesarsko orodje: sekira, dleto, kladivo in sveder, vse hkrati. S kladivom žolna kakor zdravnik trka na prsi bolnika. Po glasu spozna, kako je drevesu ob srcu, je bolno ali zdravo. Če votlo bobne udarci, gre z delom naprej. Kljun je zdaj sveder, z njim prevrta lubje, odčesne s sekiro kos skorje in znova potrka. Kadar pa si teše in dolbe duplo, uporablja kljun kot dleto, da iveri letijo na vse strani.

zz

opis ptic:  Iztok Geister,

fotografije ptic: učenci fotografskega krožka pod mentorstvom Bojane Mihalič

 

(Skupno 193 obiskov, današnjih obiskov 1)