V soboto, 14. 9. 2019, smo se ob 7.00 odpravili iz Blat. Bili smo polni energije in pripravljeni na aktiven vikend v gorah. Po slabih dveh urah smo prispeli na izhodiščno točko – Ravne nad Dovjem. Tam smo si oprtali nahrbtnike in pot začeli po makadamski poti. Najprej smo poiskali kotiček, ki ga je jutranje sonce že obsijalo, da smo se okrepčali z zajtrkom. Pot nas je naprej vodila po gozdu in je bila precej strma. Uspešno smo premagovali višinsko razliko in v slabi uri prispeli na planino Dovška Rožca. Žal se je megla okoli nas vedno bolj krepila, tako da razgled iz Dovške babe ni bil tako veličasten, kot je po navadi. Kljub temu smo bili veseli, da smo se povzpeli na 1891 m visoko goro, ki je za ta dan predstavljala tudi naš najvišji vrh. Sledili smo avstrijsko-slovenski meji, ki nas je po grebenu Hruškega vrha in Kleka pripeljala prav do Golice. Sledil je še spust do Koče na Golici, kjer smo tudi prenočevali. Večer smo namenili počitku in usvajanju novega gorniškega znanja. Gospa oskrbnica pa je prijazno poskrbela za naše brbončice in nas po toplem obroku obdarila s palačinkami. Kar hitro smo se odpravili spat, saj nas je naslednji dan čakala še dolga pot.
V nedeljo smo vstali z upanjem, da nas bo pričakal lep sončen vzhod. Namesto tega se je, na višini 1500 do 1750 m, še celo dopoldne zadrževala gosta megla in nam preprečevala prelepe poglede na pokrajino. Kljub temu smo med potjo uživali in celo videli, kako Prirodoslovni muzej Slovenije izvaja proučevanje selitev ptic. Del poti, do planine Seča je vodil po makadamski poti, kjer nas je megla še vedno spremljala, zato smo morali skrbno opazovati markacije in smer poti. Šele, ko smo se iz planine povzpeli pod greben Belščice z najvišjim vrhom Vajnež, smo kot pravi svizci pokukali iz megle, tam pa nas je čakalo toplo sonce in čudoviti razgledi. Triglav nas je v vsej lepoti pozdravljal nad morjem belih oblakov. Čeprav nam je prav hitro postalo vroče, smo bili veseli, da smo končno prišli do obljubljenih razgledov. Pot pod Vajnežem je v takem vremenu res čudovita. Na sedlu med Vajnežem in Potoškim Stolom smo se ustavili, pomalicali in se podali še na naš zadnji vzpon in naš zastavljeni cilj – Stol 2236 m. V Prešernovi koči smo si privoščili počitek in zasluženo kosilo. Čeprav smo že cel dan hodili v lepem tempu je ura neizmerno hitro bežala in morali smo se odpraviti proti Valvasorjevem domu, kjer nas je čakal prevoz. Pri spustu smo morali premagati 1000 metrov višinske razlike in kljub temu, da je bila pot lepa, smo bili zelo veseli, ko smo prispeli do kombija. Veseli, zadovoljni in polni novih, pozitivnih vtisov in gorniškega znanja smo čez eno uro že prispeli na Blata.
Slike si lahko ogledate v fotogaleriji
